SAMOSTAN STIČNA
V četrtek, 17. oktobra, smo obiskali samostan Stična. V njem živi 12 menihov. 11 jih je že dalo zaobljubo, da večno ostanejo v samostanu, eden pa se na to še pripravlja. Ogledali smo si samostan, ampak le na mestih, kjer je bilo dovoljeno. Najprej smo se sprehodili po križnem hodniku ter izvedeli, da so pod njim pokopana okostja menihov. Opazili smo dve vdolbini v steni in izvedeli, da so včasih tam shranjevali knjige. Nekatere so bile priklenjene z verigo, da jih ne bi kdo vzel, saj so se včasih lahko tam mimo sprehajali tudi navadni meščani. Nato smo si ogledali jedilnico, ampak vanjo nismo smeli vstopiti. Pot smo nadaljevali v cerkev, ki se imenuje Bazilika. V njej je pokopan menih, ki je bil član samostanskega reda od leta 1924 do leta 1936. Grobnica z njegovimi kostmi je pod cerkvenimi tlemi, do nje pa vodijo stopnice, prekrite s kamnito ploščo. Ogled smo zaključili z delavnico, kjer smo se učili pisati s pisavo gotico. Z njo so v srednjem veku znali pisati le bolj izobraženi ljudje. To so bili tudi menihi. Sami smo se preizkusili tudi v pisanju s pravim ptičjim peresom. Bilo je zelo zanimivo.
Karin Zupančič in Larisa Kržišnik Dolenc, 6. b
GRAD BOGENŠPERK
Na ekskurziji po Dolenjskem smo si ogledali tudi grad Bogenšperk. To je renesančni grad in je eden najpomembnejših kulturnozgodovinskih spomenikov Slovenije. Grad je sezidan na skali, njegova posebnost je tudi globok vodnjak, izklesan v skalo. Grad je zamenjal več lastnikov. Eden izmed njih je bil tudi Janez Vajkard Valvasor, ki je grad temeljito prenovil in opremil. Zaradi velikih stroškov pri izdaji knjige Slava vojvodine Kranjske je moral po 20 letih dragoceno knjižnico in grad s posestvi prodati.
Nace Pelko, 6. b
