Vremenska napoved je bila dokaj obetavna – sončno in delno oblačno z možnostjo manjših ploh. In smo šli. Na zgodnje sobotno jutro smo se v Javorjah zbrali prvi planinci in se z avtobusom odpeljali v Poljane, kjer so nas že čakali preostali, nato pa se skupaj odpeljali v Bohinj. Zbrala se je zavidljiva številka planincev. Kar 58 jih je bilo.
Ob prihodu v Bohinj je sonce neusmiljeno pripekalo, čeprav je bilo v daljavi mogoče opaziti nekaj temnih oblakov. Planinci so pomalicali in se pripravili na pohod. Skozi vas smo se povzpeli po asfaltni cesti mimo pašnikov in se kmalu odcepili levo na kolovozno pot, ki se je strmo vzpenjala do prve razgledne točke. Od tam smo občudovali jadralne padalce, kako so se v tandemu spuščali v dolino. Razgled na Bohinjsko jezero in okoliške gore je bil čudovit. Odpočili so si, nato pa iztisnili še zadnje moči do Kosijevega doma na Vogarju, kjer pa nas je žal ujel dež. Prijazno osebje nas je s kosilom postreglo v koči.
V dolino smo se s previdnim korakom vrnili po isti poti. Na poti v Staro Fužino nas je spremljal dež. V planšarskem muzeju nas je že čakala prijazna vodička, ki je planincem približala zgodovino življenja ljudi na planšarijah. Po vodenem ogledu nas je avtobus odpeljal do kampa v Ukancu, kjer smo se vkrcali na panoramsko ladjo »Triglavska roža«. Prijazna vodička je povedala zanimivosti o nastanku Bohinja in Bohinjskega jezera. Za konec smo se posladkali še s sladoledom.
Kljub temu da nam jo je rahlo zagodlo vreme, smo se dobre volje, nasmejanih lic in prijetno utrujeni vrnili proti Poljanam.
Katja, Alenka in Uroš
