Intervju z igralcem Pavletom Ravnohribom
KAKŠEN JE IGRALSKI KRUH …
To in še kaj o igralskem poklicu smo učenke in učenci izbirnih predmetov gledališki klub in šolsko novinarstvo izvedeli v sredo, 12. oktobra, ko je k nam v goste prišel priznani slovenski gledališki in filmski igralec Pavle Ravnohrib. V šolski knjižnici smo se posedli v krog, gospod Ravnohrib pa je posebej za nas nastopal v sredini – kot v amfiteatru. Pripovedoval nam je o svojem poklicu in tudi nas spretno pripravil do tega, da smo vsaj malo začutili, kako se lahko prepričaš, da se preseliš v drugo osebo, značaj, okoliščine …
Pavle Ravnohrib je diplomirani igralec, ki že ves čas svoje poklicne poti sodeluje z mnogimi gledališči. Njegov glas dobro poznamo tudi z radijskih valov, igral je v številnih filmih in glavno vlogo v TV nadaljevanki Prešeren, zlasti mlajši gledalci pa ga poznajo tudi kot dolgoletnega voditelja otroškega kviza Male sive celice.
O igralskem poklicu mi je po zanimivi predstavitvi povedal kar nekaj zanimivosti.
Kdaj ste se odločili za ta poklic in kdo vas je navdušil zanj?
Zanj sem se odločil v gimnaziji, navdušila pa me je učiteljica za slovenščino, ki me je tudi bolj podrobno seznanila z njim.
Ali ste se odločali še med katerimi drugimi poklici ali ste imeli v mislih samo igralstvo?
Seveda, razmišljal sem tudi o možnosti, da bi se vpisal na zdravstveno šolo in tako postal zdravnik, vendar me je želja po igralstvu nazadnje le premamila.
Ali so vas starši pri tej odločitvi podpirali?
Niso me niti podpirali niti mi niso nasprotovali. Večinoma sem se odločal sam, sprva pa o mojem razmišljanju o igralstvu niti niso vedeli.
Ali ste pred tem imeli tudi katero drugo zaposlitev?
Ne, trudil sem sem, da sem bil v gimnaziji čim boljši, da bi tako prišel do svojega cilja.
Kje vse ste igrali po končanem študiju?
Najprej pri AGRFT (Akademija za gledališče, radio, film in televizijo), in sicer do leta 1980, nato sem do leta 2009 igral v Slovenskem mladinskem gledališču, letos pa že drugo leto nastopam v APT (Anton Podbevšek Teater) v Novem mestu.
Se mogoče še spomnite svoje prve predstave, ki ste jo odigrali pred občinstvom?
Če me spomin ne vara, je bila to igra Peržani.
Katera je bila vaša najzahtevnejša vloga?
Definitivno filmska vloga Prešerna, saj je bilo snemanje zelo dolgo in je trajalo kar eno leto, pa tudi vaje so bile kar naporne.
Koliko časa morate vaditi s soigralci, preden ste pripravljeni na nastop?
To je sicer odvisno od same dolžine predstave, pri nekaterih je potrebno manj vaje, pri nekaterih pa malo več. Povprečno mislim, da bi bilo okoli dveh ali treh mesecev.
Kako dolga pa je bila vaša najdaljša predstava?
Če se prav spomnim, je bila trajala kar tri ure in pol.
Ali se vam je že kdaj zgodilo, da ste na odru pozabili besedilo?
To se mi je zgodilo kar nekajkrat in tega se vsak igralec najbolj boji, saj v takšnem primeru pade v veliko zadrego. Zato temu pravimo tudi ”črna luknja”. Največkrat se mi je zgodilo, da sem pozabil samo majhno besedico v stavku in nisem vedel, kako naprej, pa čeprav sem besedilo ponovil več kot petdesetkrat. Seveda takrat z besedilom malo improviziram.
Na začetku svoje igralske poti ste verjetno imeli veliko tremo. Kako je s tem sedaj, ali vam je po vseh letih izkušenj kaj lažje?
Trema je še vedno prisotna pred vsakim nastopom, kar pa je čisto normalno. Zato se moramo s tem soočiti in se pred nastopom čim bolj sprostiti – vsak na svoj način.
Koliko časa potrebujete, da se naučite besedilo? Vam pri tem mogoče pomagajo tudi domači?
Koliko časa potrebujem, je odvisno od dolžine in zahtevnosti igre same, sicer pa se besedila vedno učim sam v tihem prostoru, kar mi še najbolj ustreza.
Se raje učite krajših ali daljših besedil?
Hmm, to je odvisno od besedila in vloge, ki jo igram. Če sta mi igra in vloga všeč, se tudi daljšega besedila ne branim.
Katero zvrst iger pa imate najraje?
O tem nisem ravno razmišljal, saj mi je lahko všeč katera koli igra, če je le zgodba zanimiva.
Ali vas je kdaj strah, da od občinstva ne boste dobili takega odziva, kot ste si ga želeli?
Seveda razmišljaš o tem, kakšna bo reakcija gledalcev po končanem nastopu, in ali jim bo tvoja igra všeč. Pri vlivanju samozavesti pa nam včasih pomaga tudi režiser in nas usmerja pri nekaterih pomanjkljivostih. Potem smo bolj samozavestni.
Ali so pomembni tudi osebni odnosi med soigralci?
Tudi to šteje, saj je vzdušje na odru veliko boljše, če se tudi med seboj razumemo in smo prijatelji tudi v osebnem življenju ter se znamo prilagoditi drug drugemu.
Imate ob vsem tem delu tudi kaj časa zase?
Čas sprostitve si seveda moramo vzeti, da lahko potem na odru in na vajah normalno delamo in s kakšnim sprehodom v naravo stran od vsakdanjega življenja dobimo nov zagon.
Kaj počnete, ko imate prosti čas?
Najraje grem na potovanje, v čisto naravo, čim dalj stran od mesta in gledališča.
Ali si mogoče tudi sami kdaj ogledate kakšno predstavo?
Ne, saj ko imam čas zase, ga najraje preživim z družino in bližnjimi in mi misli čisto nič ne uhajajo v bližino odrov in gledališča.
Kaj pa mogoče pogrešate v svojem poklicu?
To je seveda prosti čas, ki bi ga lahko preživel z ljudmi, ki so mi blizu, in več časa za kakšen sprehod v naravo, da bi si zbistril misli na svežem zraku.
In če bi lahko zavrteli čas nazaj in se spet odločali za izobrazbo, bi se še vedno odločili za to pot ali bi si izbrali drugo?
Zagotovo bi se ponovno odločil za igralsko pot, saj sem s tem poklicem zadovoljen in mislim, da sem se odločil prav.
Spraševala: Katja Ferlež, 9. a
