Na naši šoli imamo zelo različne učence, z zelo različnimi sposobnostmi. Nekateri na svojih močnih področjih dosegajo izjemne rezultate. Ena od njih je Tinkara Tušek iz 5. b razreda, ki zna ustvariti zelo lepe zgodbe.
Založba Rokus Klett je razpisala literarni natečaj z naslovom V oblakih domišljije. Otroci so pisali zgodbe na podlagi izbranih ilustracij, ki so jih prispevali številni priznani slovenski ilustratorji. Sodelovalo je več kot 1250 učencev slovenskih šol, med katerimi so izbrali 25 najboljših. Ena od njih je bila tudi Tinkarina zgodba z naslovom Samota z rdečimi lasmi.
Tinkarina zgodba je bila izdana v knjigi z naslovom V oblakih domišljije. Celoten izkupiček od knjige, ki jo lahko naročite, je namenjen nakupu ultrazvočne naprave za Klinični oddelek za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo UKC Ljubljana.
Iskrene čestitke nagrajenki!
Mentorica Cilka Čibej
SAMOTA Z RDEČIMI LASMI
To je zgodba o deklici. Prav posebnem bitju, ki je bilo bolj kot deklica že skoraj dekle. Bila je strašno posebna. Za nekatere zgolj strašna, za druge zgolj posebna. Vsako polno luno je prihajala na samotno skalo s tremi makovimi cvetovi. S svojimi, kakor mak rdečimi lasmi, ki so se pletli med njenimi nogami, je burila domišljijo vaščanov, ki so živeli ob vznožju Velike skale. O njej je krožilo mnogo različnih zgodb. Niti dve nista bili enaki. V pomladni travi so otroci spletali zgodbo, da je rdečelaska v resnici zakleto dekle. Izmislili so si, da je v njeno podobo začaran ogenj, ki žari ob polni luni in samo čaka trenutek, kdaj bo zanetil prvo iskro in pokončal vse vaščane. Da so se je bali, najbrž ni potrebno posebej pisati. V poletni senci stare jablane so mlade dekle spletale zgodbo, da je rdečelaska v resnici precej samovšečna dvorna dama, ki še ponoči nima pametnejšega dela, kot to, da se gleda v ogledalo in občuduje samo sebe. V jesenskem listju so stari gozdarji spletali zgodbo, da ob polni luni na skali sedi nesrečna mlada žena, ki čaka, da v ogledalu ugleda svojega izgubljenega moža. V zimskih snežinkah so ob topli peči babice spletale zgodbo, da je deklica v resnici v mlado telo ujeta starka, ki si z ogledalom vrača mladost. Kako so ji bile nevoščljive! »Samo tam sedi in se v podobi ogledala blešči,« so stresale svojo nevoščljivost nanjo in na njeno podobo. »Samo to počne, od nje ni nič. Nevarna je,« se je slišalo iz ust gozdarjev. »Samo te tri makove cvetove ima, da jim svojo resnico da,« so sočustvovale mlade dekle. »Samo tam naj ostane, naj k nam se ne vname!« so sami pri sebi prosili otroci. V resnici, v tisti, čisto pravi resnici, pa je bilo takole … Rdečelaska je imela svoj dom v starem, votlem drevesu. Ob polni luni, točno ob polnoči, je prišla iz drevesa, sedla na skalo, vzela ogledalo, ki je spenjalo njene dolge rdeče lase in čisto narahlo nanj stresla po tri semena iz vsakega makovega cveta. Naenkrat se je v ogledalu pokazal obupan deček, ki je sedel na robu svoje postelje in jokal. Med hlipanjem je čarobna deklica začutila, kako je osamljen. Ni imel ne očeta, ne mame, ne bratcev in sestric. Niti tete niti strica. V resnici ni imel nikogar, ki bi ga lahko imel rad. Naenkrat je dekličina obleka rdeče zagorela in luna močno zažarela, skrivnostnica pa je poletela vanjo. Spremenila se je v lunin prah, ki je prav tiho zlezel v dečkove sanje. Tam se je skrivnostna rdečelasa deklica s fantkom podila po travnikih, plezala po drevesih in kuhala čaj v drevesni hiški, ki sta si jo sama zgradila. Ves čas mu je šepetala, naj nikar ne obupa, saj bo ona v sanjah vedno tam zanj. Nato mu je na srce pritisnila mošnjiček z luninim prahom. Ko se je deček prebudil, se je počutil precej bolje. Vedel je, da vsaj v sanjah ne bo nikdar sam. Rdečelaska je medtem na skali spet dahnila v ogledalo, ga posula z makom in zagledala novo osamljeno bitje. To je počela vse do prvega sončnega žarka, potem pa počasi in skrivnostno, tako kot je prišla, tudi odšla. Noč za nočjo je prihajala v človeške sanje in jim delala družbo. Morda že veste, kako ji je bilo ime? No, vaščani so ji, po vsem, kar so mogli videti ponoči, dali ime Samo Tam, deklici z rdečimi lasmi pa je bilo bolj všeč, kadar so jo klicali Samo Ta. Postala je… Samota. Tiha, plašna in skrivnostna s čarobnim ogledalom in tremi makovimi cvetovi na Veliki skali. Nihče pa nikdar ni opazil malega pajka na njenem nožnem prstu. Hranila ga je s strahovi, ki jih je našla v otroških sanjah in pazila, da se jim ni preveč približal. Ni dobro soditi ljudi na prvi pogled, kajne? Morda so prav nenavadni rdečelasci v naših osamljenih sanjah tihi junaki, ki skrbijo za nas, kadar imamo občutek da smo čisto, čisto, čisto sami.
Tinkara Tušek, 5. b
