V zadnjih izredno lepih sončnih septembrskih dneh smo izvedli planinsko šolo v naravi za 9. razreda. Za izhodišče smo izbrali Zelenico nad Ljubeljem. Prvi dan smo v popoldanskem času izkoristili za spoznavanje okolice in za planinsko orientacijo. V nadaljevanju smo izvedli še krajše delavnice na temo priprave na pohod, prve pomoči, hidracije, priprave primerne opreme in podobno. Za delo smo imeli v domu na Zelenici izvrstne pogoje. V nadaljevanju pa je bil še čas, da smo si ogledali ferato – zavarovano plezalno pot in potrebno opremo za tovrstno plezanje.
Drugi dan smo se že odpravili na prvi pohod, in sicer na drugi najvišji vrh Karavank Vrtačo. V pomoč sta nam bila še dva vodnika PZS, ki sta s svojim zgledom in izkušnjami predstavljala navdih za vse učence. Vodnica je s primernim tempom in postanki poskrbela, da je bil pohod prijeten. Še toliko večje navdušenje pa je sledilo, ko smo dosegli vrh Vrtače. Ob delni oblačnosti se nam je na jug odpiral lep pogled na okoliške gore in hribe. Po malici smo se previdno odpravili proti domu. Na vrhu smo bili veseli pohvale planinke, ki je navdušeno hvalila vse učenke in učence za odločen pohodniški korak. Prvi vrh je bil tudi naš prvi cilj.
V popoldanskem času smo namenili nekaj časa izdelovanju vozlov. V poznopopoldanskem in večernem času pa smo se posvetili astronomiji. Razmere so bile ugodne za opazovanje zvezd in zlahka smo poiskali zvezdo Severnico.
Naslednji dan je sledil pohod okoli Begunjščice. Najprej smo se povzpeli do Roblekovega doma. Pot je bila v krajšem delu zelo strma, zato smo napredovali previdno in počasi. A po izhodu iz zahtevnega dela poti se nam je kmalu odprl fantastičen pogled na Karavanke in Julijske Alpe s Triglavom v glavni vlogi. Po malici in po ogledu okolice smo pot nadaljevali pod vznožjem Begunjščice do sedla Preval. Tudi ta pot je bila tu in tam bil zahtevna, a nas ni pustila ravnodušnih glede na to, da so se proti jugu odpirali lepi razgledi. Povratek na Ljubelj smo opravili po slikoviti poti skozi Bornov tunel. Tudi ta pot je bila v zaključku malo bolj zahtevna. Ob pogledih v dolino je bilo tu in tam začutiti malo nelagodja, a smo kljub temu z velikim navdušenjem in zadovoljstvom prispeli na Ljubelj, naše izhodišče.
Cilji planinske šole v naravi so bili poleg preverjanja hodilne sposobnosti tudi preveriti druga znanja potrebna za varno gibanje v gorah. Pobočja Vrtače in Begunjščice so namreč zelo strma in so se izkazala kot dokaj zahtevna, a hkrati primerna za skupino devetošolcev. Da smo lahko nemoteno izvedli pohode, smo zelo poudarjali varnost in primerno pripravo. Skupina se je izkazala z disciplino in dobro telesno pripravljenostjo, čeprav je bil nekaterim to tudi večji izziv. Vsak posameznik kot cela skupina si zaslužijo pohvalo za opravljeno turo. Zahvala pa gre tudi učiteljem spremljevalcem za odlično sodelovanje. Tako smo, prijetno utrujeni, sklenili tridnevno planinsko izpopolnjevanje. Vsekakor pa se tukaj planinsko izpopolnjevanje ne zaključi, ampak je to le še ena od izkušenj, ki upam, da bo vsem učencem ostala v prijetnem spominu in motivacija za nadaljnje planinsko udejstvovanje.
Aleš Mrak
