V nedeljo, 15. maja 2016. se je »na dolini« po besedah župana Milana Čadeža vršil največji športno-kulturni dogodek letošnjega leta. Ob obnovitvi prostorov Visoškega dvorca, grobnice in seveda otvoritvi obnovljenega Sokolskega doma v Gorenji vasi so pripravljavci slovesnosti sledili poteku dogodkov, zapisanih v časopisju 93 let nazaj in skušali pričarati podobno prireditev. Tedaj se je slovesnost pripravila tudi pred staro poljansko šolo, letos pa smo dogodku namesto nje priključili otvoritev obnovljene ploščadi pred Štefanovo hišo in varni šolski poti, ki mimo nje vodi vse od Vidma do OŠ Poljane.
V prisrčnem kulturnem programu je sodeloval moški pevski sestav Pozdrav, z zgodbama v narečju pa sta obiskovalce v zgodovino popeljali Nika Jurčič ter Iza Benedičič, obe učenki 4. b, ki sta navdušili s svojo interpretacijo. V nadaljevanju je ravnateljica Metka Debeljak v nagovoru poudarila pomen življenjskih poti, pomen varnosti in odgovornosti v prometu in pomen povezovanja šole s krajem, tudi s Kulturnim centrom slikarjev Šubic. S svojo pesmijo Moj svet je pomen sodelovanja poudarila tudi četrtošolka Tinkara Tušek. Na ploščadi so se poleg ustvarjalnih članic KUD Trata predstavili tudi učenci naše šole – devetošolka Iza Malovrh s svojimi slikarskimi umetninami, sedmošolec Ognjen Dević pa z rezbarjenjem. Mimogrede … Ognjen je s svojo rezbarsko vnemo letos v preddverju pred fresko pripravil tudi krasno samostojno razstavo.
Trak so slovesno prerezali ravnateljica Metka Debeljak, župan Občine Gorenja vas – Poljane, Milan Čadež, in predstavnik izvajalca del, podjetja Marmor Hotavlje, pomočnik direktorja Damjan Selak.
Pot so s svojimi drobnimi koraki najprej otvorili malčki iz skupine Želvice skupaj z Ireno Pelko in Heleno Oblak.
Vir fotografij:
https://www.facebook.com/Poljanska-dolina-dežela-pod-Blegošem
Pa še delček Nikinega literarnega utrinka:
Leta deveststu trindvejst sa se na binštna ndejla ledje ustavl tud par polansk šol. Dons stoji usa zapušena na kraj Polan, tok de človk težk pomisle, de j’ bla stu let nazaj tu živa, liepa stauba s sojm sadounakam pa vartam.
Moj ata, Naconu Roman, rad povie kok je hodu pod večier damu. Deleč je z Vinhar u Polane, še posebn ke j hodu mejhn pa sam. Mauha res ni bla teška – ena čitanka, pa ena računica, pa en par zvesku. Popoune sa šola imel u Polanah od paruga do četartga razrieda, dopoune pa od petga do osnga. U šola jet je bel še kar, ke j bel sried dnieva, nezaj je bel pa jesen pa pozim hitar pozn pa preci grozn. Skoz gmajna je sigurn hitar šou, ke ga j bl tok strah. Zatu ga j tovaršica Seli učas u parum razried spostila damu še ke se j svetil. Pa j res šou. Sam ne damu … H Lovretum Jaku j zaviu učas, učas je s Krivarjuva Nieža hodu pret Muh. Preci zanimivih ledi j jemu za drušna, ke j biu zgovaran pa ke j rad vasovu. Učas je pa tud par Ivetu Šubicu obstau, pa sta balinčkala tok cajta, de j učitlca Seli damu paršla. Ni za povedat, kuk je bla huda. Pred ga j damu spušala, un se j pa spiet do tome u Hotoul zataknu. Ene trikat mu j naprot paršu ata, ke j medl, pa sa se bal, de b ga zapadl. Že čist bliz duoma, u Goš se tam prau, sa mele sove gniezd pa sa skovikale. Ulikat se j nariedl, de j kejšna čist potihm parletiela, pa ja j slišu šele, ke se j čist zraun nega na veja usiedla. Ata j mislu, de ga bo pobral od strahu. Misnu je, de mu bo čist gotou oči skopala. Tok je biu starmu oču Jožetu pa negoum zgodbam vareu. Takat je pa letu, letu, letu do doma …
Mateja Tušek
