Letošnji natečaj Zveze prijateljev mladine Slovenije »Evropa v šoli« je potekal pod geslom Ustvarimo še boljši jutri. Na njem je sodelovalo okoli 8000 učencev osnovnih in srednjih šol. Tekmovali so v kategorijah likovni natečaj, literarni natečaj, fotografski in video natečaj ter povezovalni natečaj.
V natečaju smo sodelovali tudi z učenci naše šole. Izjemen uspeh je dosegla učenka Tinkara Tušek iz 4. b razreda. Na literarnem natečaju je dosegla 1. mesto na državni ravni za razmišljanje z naslovom Mavrična menjava. Tinkara se je skupaj z mentorico udeležila slavnostne podelitve priznanja v petek, 13. maja 2016, v Pionirskem domu v Ljubljani. Na prireditvi, kjer so podelili priznanja za prva tri mesta za vsako področje, nas je pozdravila Darja Groznik, predsednica ZPMS. Najbolj pa smo se razveselili nastopa slovenskega reperja Zlatka.
Naj izdamo še nagrado, ki jo je prejela Tinkara – šestdnevne aktivne počitnice v enem izmed CŠOD v Sloveniji.
Tinkara, iskrene čestitke!
******************************************
MAVRIČNA MENJAVA
Živiva vsaka na svojem koncu mavrice. Jaz in Ona.
Moja rdeča je … pasja ovratnica. Za kužka. Tistega, ki si ga želim že zelo dolgo in tistega, ki bi bil čisto, čisto moj.
Njena rdeča je jabolko na tržnici poleg naselja kartonastih hiš, v katerem živi. Tisto jabolko, ki si ga želi že zelo dolgo in tisto, ki bi bilo čisto, čisto njeno.
Moja rumena je … vedro suhih barvic. Novih in dišečih. Tistih, s katerimi po pouku rišem samoroge, ki se pasejo po travnikih moje domišljije.
Njena rumena je majica z narisanim soncem. Nova in dišeča. Tista, s katero bi v begunskem taboru brez lastnih oblačil lahko vsaj za trenutek postala princeska, ki bi tekala po travniku svoje domišljije.
Moja oranžna je … pomaranča. Tista, ki je na vrhu kupčka, ki mi ga vsako leto v peharju pusti radodarni Miklavž.
Njena oranžna je risbica živalce, ki jo je videla enkrat samkrat do sedaj. Tiste, ki se pojavi nekajkrat v sto letih, ko pri njih končno dežuje.
Moja zelena je … tulipan. Tisti, ki sva ga z mami posadili prejšnjo jesen. Hodim k gredici, čakam, vonjam, božam in sanjam, da bo zrasel v nekaj zares posebnega.
Njena zelena je mamina ruta. Tista, ki jo je našla v maminem predalu prejšnjo jesen, ko je ni bilo več domov iz bolnišnice. Zavija se vanjo, čaka, vonja, boža in sanjari, da bo tudi sama nekoč zrasla v nekaj zares posebnega. Kakor njena mama.
Moja modra je … šolska torba. Tista, ki skriva šepet prijazne učiteljice, nagajivih sošolcev in odvečnih domačih nalog.
Njena modra je šolska uniforma njene bogate sosede. Tista, ki si je zelo želi. Namesto, da pazi na sestrici in bratce, bi lahko sedela v družbi sošolcev pod šolskim drevesom in odkrivala kako velik in poseben je ta najin svet.
Moja vijolična je … hulahop obroč. Tisti, ki uboga vsak moj premik in me neznansko žgečka, kadar uganjava skupne norčije.
Njena vijolična je plastična skodelica. Tista, v katero enkrat na dan dobi zajemalko kuhanega riža. Takšnega, ki ji da moč, da uganja norčije s svojimi prijatelji.
Moja roza je … ura. Tista, ki meri moj brezskrbni čas, moje site minute in moje tople sekunde. Zdi se mi, da tečejo precej počasi. Rada bi bila že velika!
Njena roza je ura njenega starejšega brata. Dobil jo je na smetišču, kjer si služi denar. Tista njegova meri njene lačne minute in premražene sekunde. Zdi se ji, da tečejo precej počasi. Rada bi bila že velika!
Včasih si želiva, da bi naredili mavrično menjavo. Jaz bi ji poslala rdečo ovratnico, rumeno vedro barvic, oranžno pomarančo, zelen tulipan, modro šolsko torbo, vijoličast hulahop obroč in roza uro. In Ona bi mi poslala rdečo željo, rumen travnik domišljije, oranžni čudež, zelene sanje, modro radovednost, vijolične norčije in rožnato upanje.
Tinkara Tušek, 4. b
Osnovna šola Poljane nad Škofjo Loko
******************************************
no images were found
