Petek je bil zadnji dan pouka pred kulturnim praznikom. Navadno je to dan, ko učenci s svojimi nastopi na prireditvi pokažejo, kaj o kulturi vedo in kako jo doživljajo. Letos pa je bilo drugače. Učenci so videli, kako kulturo doživljajo zaposleni na naši šoli, v vrtcu in v Javorjah.
Že prizorišče kulturne prireditve je bilo drugje – ne v šolski telovadnici, ampak v dvorani Kulturnega doma Poljane, ki nas že ob vstopu sprejme v drugačno okolje – udobni sedeži, oder, zavese, umirjenost, vonj po gledališču, okus po kulturi.
Ker dvorana ne sprejme vseh učencev naše šole naenkrat, so si prireditev najprej ogledali učenci od 1. do 5. razreda, za njimi pa učenci od 6. do 9. razreda.
Začetek – prosojna zavesa, ki se ne dvigne. Senca drevesa. V ozadju Zdravljica iz grl pevskega zbora. Nato nežna glasba, senca Matere Kulture, ki pripoveduje o kulturi, še posebej o poljanski kulturi, o navdihu zanjo. Priskaklja deček z vetrnico, ki predstavlja Otroštvo, zbor zapoje otroško pesem, Muza dečka spodbuja, naj se prepusti domišljiji, pravljicam. Sence dramatizirajo zgodbo o Muci Copatarici. Vojak, ki predstavlja Mladost, se spominja svoje zgodbe z dekletom – podoživi jo prek prepira med Meto in Janezom iz Cvetja v jeseni. Zrelost v podobi kosca opeva kmečko življenje, deklica mu prinese malico in mu pove Vodnikovo pesem. V zadnjem prizoru nastopi Modrost – ugotavlja, kako hitro beži čas, spominja se preteklosti. Muza jo spodbudi z verzi Ferija Lainščka, povabi jo na ples …
Sencam Otroštva, Mladosti, Zrelosti in Modrosti se pridružijo Muza in ostali nastopajoči. Koprena se dvigne, Mati Kultura predstavo zaokroži z besedami:
»O navdih, ti življenje moje. Vzbrstel si kot seme v človeškem otroštvu. Nerodna rima je zrasla v Pesem, ki se je vsa nedolžna in krhka podarila svetu. Hrepenela je po domu, ljubila polje in ljubila zarjo. Podarjala se je na srebrnem pladnju – ljudem v pokušino. Nikoli se ne ustavi – hiti naprej, okuša slasti in grenkobe slehernega trenutka in pušča sledi. Sledi življenja. Mehke, plitke, srčne, turobne …
Na tisoče jih je … mojih otrok, mojih sanj, mojih želja.
Dragi šolarji, pogumno stopajte po njih ter ustvarjajte in slavite ime Kulture. V raju pod Blegošem je njeno ime zapisano z veliko začetnico. Vzemite svoje pero in ga z veliko začetnico pišite tudi vi.
Naj bo Kultura del vas in vaših sanj. Včeraj. Danes. Jutri. Večno …«
*****
Predstava je požela veliko odobravanja in izzvala bučen aplavz. Učenci so tako nastopajočim zaposlenim naše šole, vrtca in podružnice v Javorjah izrazili hvaležnost za njihov trud in izvrstno ponazoritev kulture.
*****
Gledališče senc ne bi zaživelo brez ideje, besedila in režijske taktirke naše učiteljice Mateje Tušek, ki je v predstavi sama in v duetu navdušila tudi s svojim glasom, ravnateljice Metke Debeljak, glasbenega vodje, zborovodje in pevca Matjaža Slabeta in vseh nastopajočih igralcev ter pevk pevskega zbora, ki so ubrano povezovale dogajanje senčnega gledališča.
Predstava v počastitev slovenskega kulturnega praznika je popolnoma izpolnila svoj cilj – nastopajoči so učencem pokazali kulturo na visoki ravni in jim omogočili estetske užitke. Hkrati so se poklonili spominu na našo drago nepozabno učiteljico Nežko, ki je bila muza in navdih mnogim generacijam učencev in sodelavcev.
no images were found
