V četrtek, 11. 6. 2015, je bilo vreme ravno pravšnje za naš športni dan. Pa smo ga izvedli! Najprej smo si v nahrbtnike pospravili šolsko malico in ko nas je učiteljica že desetič preštela, je končno napočil čas za odhod. Pot nas je vodila skozi Poljane mimo izredno zanimivih delovnih strojev proti semaforju. Sicer vsi sošolci ne ločijo rdeče in zelene barve (Pravijo temu barvna slepota?), jih je pa učiteljica pospremila z zvočnimi efekti in tako smo vsi celi prišli na drugo stran ceste do mostu. Pogled čez ograjo – da, vse ribe so na mestu in nobena se ni izgubila – lahko gremo naprej.
No, vsakega lepega pohajkovanja je enkrat konec – pred nami se je dvigoval hrib z naklonom 90 stopinj in zagnani učiteljici, ki sta nas gnali v klanec, da smo grizli kolena. Vreščanje nas je počasi minevalo, saj je bilo potrebno misliti na zadostno količino vnešenega kisika. No, to smo se učili. Baje. In po gozdu je potrebno hoditi tiho, da ne plašimo gozdnih živali. Vsaj navzgor grede ne.
Med potjo so nekatere izmed nas grozno bolele noge, bili smo nepopisno žejni, nekateri utrujeni od tarnanja in pritoževanja, vsi pa smo se strinjali, da učiteljici nimata vedno najboljših idej. Ampak ko je vojna, je vojna za vse! Nismo se dali in vztrajali smo do konca – do vrha. Zadnji del poti, ko se je že videl cilj (mala bela cerkvica), smo lahko celo malo tekli in prehiteli učiteljici. Utrujenost je čudežno izpuhtela. Verjetno zaradi zraka, ki je čistejši v hribih.
Končno smo lahko iz nahrbtnikov potegnili vse dobrote, ki so nam jih zapakirale skrbne mamice. (Sicer smo polovico sladkarij na skrivaj pojedli med potjo navzgor, česar učiteljici sploh nista opazili.) Gotovo sta imeli preveč dela s pravilnim vnosom kisika. Potem pa čas za igro in bilo je res super! Sezuli smo si čevlje in bosi skakali po mehki travi. Sošolke so postavile živo piramido, sošolci so se tudi nekaj trudili, a so imeli preslabe temelje in se je neprestano podirala … So bili pa boljši v vožnji s samokolnico!
Na Bukovem vrhu se dogaja nekaj čudnega z uro. Na poti do cilja so se kazalci zelo počasi premikali, na vrhu so pa podivjali in tako smo morali takoj iti. No, skoraj takoj.
Pot v dolino nas je peljala mimo Nastjine hiše, skozi njihov hlev, mimo zajčkov do znamenja in po klancu navzdol. Potem se je pokazalo sonce, ki se je sicer cel dan sramežljivo skrivalo, in nam pogrelo celoten asfalt do šole. Da opravičimo ZF 50 od zjutraj … Pogled čez most – na hitro smo prešteli ribe – vse v mejah normale. Pred nami pa še tistih nekaj najtežjih metrov. Se mi samo zdi ali so šolo malo prestavili proti Dobju?
In – zmaga! Najboljši smo, ni kaj. En takle hribček je za nas »četrtovce« res mala mal`ca …
no images were found
