S pesmijo "Moj svet" Tinkara sooblikovala slavnostno sejo Odbora za zadeve Evropske unije, Lucija nagrajena na likovnem področju

Naša šola se že več let zapored z deli učencev udeležuje natečaja ZPMS Evropa v šoli, ki je letos potekal pod geslom: “Naš svet, naše dostojanstvo, naša prihodnost”.
V natečaju so bile posebej izpostavljene vrednote solidarnost, odgovornost ter soodvisnost. Izmed več kot 8500 del znotraj šestih področij sta dve učenki naše šole na državnem nivoju dosegli krasna “rezultata”:

Šestošolka Lucija Štravs je pod mentorstvom Mihaele Žakelj Ogrin z delom Različni pogledi dosegla 3. mesto med likovnimi prispevki drugega triletja.

Lucija Štravs, 6. b: RAZLIČNI POGLEDI

Tretješolka Tinkara Tušek pa je bila pod mentorstvom Jolande Mur s pesmijo Moj svet izbrana kot drugouvrščena v skupini literarnih ustvarjalk in ustvarjalcev prvega triletja.

Tinkara Tušek, 3. b: MOJ SVET

Moj svet je majhen – kot moje dlani,
moj svet ne vidi daleč – drobne so moje oči,
moj svet ne čuti veliko – čuti pa srčne reči,
moj svet misli s svojo glavo – tako me mami uči.

Pravi, naj sodelujem …
Tako da bratcu čevelj obujem,
tako da se sošolcu ne posmehujem,
tako da z mamo o makarončkih modrujem,
tako da pomembne načrte v svoji glavi kujem,
tako da ubogim žepnino darujem,
tako da sestrici pri frizuri svetujem,
tako da z dobro voljo slabi kljubujem.

Kadar pa sodelujem …
je moj svet velik – večji od mojih dlani,
moj svet vidi dlje od očkovih oči,
moj svet išče in najde srečne reči,
moj svet sem JAZ, si TI in smo VSI.

Ko sodelujem …
moj svet vedno bolj za boljši svet živi.

Podelitev priznanj in (za naši nagrajenki) knjižnih nagrad je potekala 8. maja 2015 v Pionirskem domu. Prireditev je povezoval Boštjan Gorenc – Pižama, rime pa je skupaj z nagrajenci koval Rok Trkaj.

Tinkara Tušek iz 3. b je bila s še devetimi ostalimi nagrajenci iz cele Slovenije (osnovno- in srednješolci) v kategoriji literarnega ustvarjanja povabljena k sooblikovanju slavnostne seje Odbora za zadeve Evropske unije, ki je 8. maja, na dan Evrope, potekala v veliki sejni dvorani Državnega zbora. Mladi ustvarjalci so predstavili svoja razmišljanja in prisotnim odpirali oči z nasveti, kako je potrebno optimistično zreti v jutrišnji dan.

Takole je svoje vtise strnila Tinkara:

V Ljubljano sta me peljala mami in ati. Ati se je veselil, naju z mami pa je malo skrbelo. Moram povedati, da me je bilo ob vstopu skozi točko, kjer so nas varnostniki pregledali, zelo strah. Na začetku sem se tam, kjer smo čakali, zelo bala, da bom pozabila besedilo. K sreči mi je mami pripravila listek s pesmico. Na vaji sem videla, da je bilo tudi druge strah, po generalki pa se mi je zdelo vse skupaj lažje. Dvorana je bila zelo velika. Lahko smo sedeli na stolih, kjer navadno sedijo poslanke in poslanci. Zelo zanimiva se mi je zdela govornica, saj sem jo smela na vaji sama spuščati in dvigati. Tudi snemali so nas. Kar malo nerodno mi je bilo, ker so mi vsi ploskali, ko sem končala s pesmico. Najbolj navdušeno sta seveda ploskala mami in ati. Ko so glasbeniki na trobilih odigrali še zadnjo skladbo, smo se smeli fotografirati s predsednikom državnega zbora in evropsko komisarko. Njuni imeni sem že pozabila, se ju bom pa zagotovo spomnila, ko ju naslednjič zagledam na televiziji. Oba sta bila prijazna. No, vsi so bili prijazni. Tudi v Pionirskem domu, kjer sem prejela diplomo in knjižno nagrado, je bilo lepo. Najboljše od vsega pa je bil seveda … sladoled na poti domov.

Ker je bila slavnostna seja tudi v živo na televiziji, so zame pesti držali v šoli in mi skupaj z učiteljico napisali lepo čestitko. Ta me bo vedno spomnila na dan, ko sem bila (tako kot moj ati) prvič v parlamentu.