Planinci od 1. do 9. razreda smo v petek po pouku komaj čakali, da zamenjamo šolske klopi za zasnežene poti. Z avtobusom smo se odpeljali do Ljubelja, od tam pa smo se pogumno pognali v hrib. Sneg je škripal pod podplati, lička so rdela in hitro smo ugotovili, da zna biti strma pot po snegu tudi pošteno naporna. Nekateri so proti koncu že nestrpno pričakovali pogled na kočo in z medsebojno spodbudo smo vsi uspešno prišli do cilja. V koči smo se pogreli, pomalicali, si privoščili topel čaj, nekateri tudi dobre poslastice iz njihove kuhinje.
Posebnost našega pohoda? Tema nas ni presenetila – mi smo jo čakali! Del našega načrta je bil, da se vrnemo s svetilkami, ki so razsvetlile pot in ustvarile pravo večerno avanturo. Spust je bil bistveno hitrejši od vzpona in zdelo se je, kot bi nam večerni zrak dal dodatnih moči.
Na avtobusu se je pokazalo, da je bil dan res poln vtisov, saj je kar nekaj utrujenih planincev vse do Poljan mirno dremalo.
Za nami sta čudovito popoldne in večer – polna druženja, nasmehov in malih zmag na poti.
Alenka Ortar
