Učenci obeh 4. razredov smo v imeli v torek, 8. 4. 2014, naravoslovni dan. Odpravili smo se v Ljubljano v Slovenski šolski muzej. Tam nas je sprejel vodič, ki nas je popeljal skozi stalno razstavo Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja do 1991. Spoznali smo razvoj šolstva, ljudi, ki so pomembno vplivali na to, da se danes lahko šolajo prav vsi otroci, ter si ogledali učne pripomočke in šolske potrebščine, ki so jih učenci uporabljali včasih. Najbolj pa smo se veselili udeležbe na igrani učni uri lepopisa naših babic in dedkov. Fantje so si nadeli telovnike, dekleta halje. Posedli smo v čisto prave šolske klopi. Zrak je pretrgal oglušujoč zven šolskega zvonca, ki je iz živahnih četrtošolcev v hipu naredil mirne, tihe učence.
Napetost je naraščala, vstopila je resna gospodična učiteljica in nikomur ni padlo na misel, da bi kaj klepetal ali se sploh premaknil na svojem mestu. Sedeli smo kot kipci, srce nam je padlo v hlače. Potem pa se je začelo. Pregledala nam je roke, če so snažne. Okarala je nekaj fantinov ter obe učiteljici, saj sta bili »nemarnici«, ki sta se kitili s prstani. V našem razredu je sedel tudi deček z uhanom, ki je povrhu še pisal z levico – grdo roko. Seveda mu je bilo povedano, kar mu gre. Ostali smo držali dih in upali, da »gospodične učiteljice« ne bomo s čim vznemirili in si naložili klečanje na koruzi in soli. Ko smo z njo govorili, smo spoštljivo vstali, jo primerno nazivali ter odgovarjali s celimi povedmi.
Nerodno smo poprijeli za peresa, jih namakali v črnilo ter vlekli okorne črke na pripravljen učni list. Kaka packa si je izborila mesto na listu in hitro smo »nezgodo« popivnali s pivnikom. Sedeti smo morali vzravnano, z levo roko na hrbtu, saj je iz nas želela narediti ponosne ljudi in ne hlapce, ki jih k tlom krivi teža življenja.
In to ji je tudi uspelo! Ko smo se namreč vračali proti Poljanam, smo oživeli, se vzravnali in pozabili na »strahospoštovanje«, ki pritiče šolnikom …
