Na Gregorjevo — otec, še veš? — se ptički ženili so,
za šolskim vrtom v mejici gostili se, pili so;
midva preko ceste sva slušala … »Čuješ živ-živ?
To je »živio« — zdaj starešina je mladi napil.«
In ko razleteli se svatje iz meje so z vriščem,
povlekel si me za rokav in mi rekel, naj iščem.
*****
Pa — s čudom še v srcu in strahoma — v mejo iskat sem šel,
za ptiči in njihovim pirom paberkovat sem šel:
in glej, tam pod grmom, pod gabrovim — majhnih potic,
in sladkega vinca, rožičev, in fig, vseh slaščic.
»Pa ne bo jih nazaj več?« — »Ne, to so vse tebi pustili,
kar ti si jim trosil pozimi, so zdaj ti vrnili.«
(Oton Župančič: Duma, odlomek)
*****
Ptički tudi letos niso pozabili na naše najmlajše, saj so jih 12. marca, na gregorjevo dopoldne zvabili iz učilnic na prosto – najprej učence prvega, potem drugega in na koncu še tretjega razreda. Otroci so iskali … in našli − bonbončke!
V sredo, 12. marca, je bil prav poseben dan. Bil je namreč dan, ko se »ženijo ptički«. Tretješolci so se ob deveti uri odpravili ven ter v okolici šole pogledali, če so jim ptički kaj pustili. Vedeli so, da so jim bonbone, ki so jih našli, pustili ptički, in da se dan, ko se »ptički ženijo«, imenuje gregorjevo. Pri nekaterih so se ptički oglasili tudi doma. Vsi so se ob iskanju bombonov zelo zabavali. Povedali so tudi, da so bombone dobili zato, ker so ptičke celo zimo hranili s semeni.
Maruša Stanonik, 8. b
Drugošolci so povedali, da je gregorjevo dan ptičkov in sladkarij, nekateri pa na ta dan tudi spuščajo ladjice. Ptički jih obdarujejo skoraj vsako leto, najde pa se tudi kakšen učenec, ki mu ne prinesejo nič.
Urška Dolenec, 8. b
