Prvi pomladni dan, 21. marec, je UNESCO leta 1999  razglasil za svetovni dan poezije z namenom promoviranja branja, pisanja, objavljanja in učenja poezije po vsem svetu. UNESCOV namen je zagotoviti prepoznavnost ter spodbuditi nacionalna, regijska ter mednarodna poetska gibanja.
Poezija je eno najbolj cenjenih oblik kulturnega in jezikovnega izražanja in identitete človeštva. Poezija, ki je navzoča v vsej zgodovini – v vsaki kulturi in na vseh celinah – govori o naši skupni človečnosti in naših skupnih vrednotah ter spreminja najpreprostejše pesmi v močan katalizator dialoga in miru.

Poljska ASP mreža Unescu pridruženih šol je za obeležitev mednarodnega dneva poezije nacionalnim koordinatorjem Unesca predlagala projekt Gift a Poem, v katerem sodelujemo tako, da na že oblikovano predlogo na roke prepišemo pesem in jo podarimo nekomu naprej. 

Povezava do projekta: www.giftapoem.pl

Poezija nam odkriva nove svetove, nas radosti, v nas vzbuja lepe in tudi manj lepe občutke, odzive na življenje – takšno, kot je bilo, takšno, kot je ali kot si želimo, da bi bilo. Poezija je svobodna kot ptica. 

 

O tem so razmišljali tudi naši prvošolci, ko so se odzivali na prebrane pesmice slovenskih avtorjev, jih prepisali ali narisali risbico.

 

 

 

Devetošolke so razmišljale tudi o bolj žalostnih temah današnjega časa, kot je vojna. Svoje občutke so res lepo izrazile v verzih. 

SMRT

Huda vojna, 
rana bojna.    

Nasprotniki hitijo,  
popotniki bežijo.  

Gremo v stvarnost,  
v novo nevarnost.      

Vihar razširil
je požar.

Ljudje bežijo,
streli jih lovijo.

Vsi trpijo,
komaj živijo.

Ti si žrtev,
zdaj si mrtev. 

Zadnja misel –
kje je smisel?      

Manca Cankar in Tara Kos

 

SONCE UPANJA

Ej, a tudi ti, ko se zbudiš,
rad sončni vzhod doživiš
in v miru od doma odhitiš?

A zdaj zaslišiš strašen pok,
bobnenje topov, mater krik in jok,
nemočno kričanje majhnih otrok.

Vidiš, kaj vojna stori –
vse naokrog pomori.
Nekoč bilo je vse lepo –
mar nikdar več ne bo tako?

Nekje še majhen plamen tli,
da vse nekoč se umiri.
To naše zdaj je upanje,
v srcih je zaupanje.

Ko vsi vojaki bodo odšli,
se mir bo vrnil med ljudi.
Sonce bo nazaj prišlo,
vsako jutro bo spet vzšlo –
in nam v srcu bo toplo.

Mirjam Božnar in Eva Mrak

KJE JE SRCE?

Vojna boli,
srce si želi
mirnih noči
in brezskrbnih dni.

Vojna boli,
srce trpi,
svobodo želi,
po rešitvi hrepeni.

Vojna boli,
srce se bori
brez moči,
le živeti si želi.

Vojne več ni,
vse se umiri,
nikogar več ni –
a kje je srce?

Zoja Tomšič in Lara Trček

 

(Skupno 134 obiskov, današnjih obiskov 1)