V okviru Programa NEON – Varni brez nasilja je potekala raziskava, v kateri so sodelovali tudi učenci in starši naše šole.
Starši imamo od rojstva otroka naprej izjemno pomembno vlogo pri tem, kako uspešno bo otrok razvil veščine za dobro in učinkovito uravnavanje svojih čustev. Slednje mu bo še posebej v pomoč v situacijah, ko se bo odzval z močnimi čustvi ter z njimi povezanim telesnim odzivom in vedenjem. Od tega, kako bomo starši sami izražali svoja čustva, od naših reakcij na čustva naših otrok in od tega, kako topel in podporen odnos uspemo vzpostaviti z otrokom, je odvisno, kako dobro bodo znali otroci obvladovati svoja čustva in jih prilagajati v skladu z zahtevami različnih socialnih situacij.
V raziskavi, ki je potekala v okviru projekta NEON – Varni brez nasilja, smo pod drobnogled vzeli odnose med starši in njihovimi otroki in preučevali povezanost teh odnosov z uravnavanjem čustev ter vključenostjo otrok v situacijah medvrstniškega nasilja.
V raziskavo je bilo vključenih nekaj več kot 200 starejših osnovnošolcev in njihovi starši. Na podlagi rezultatov različnih vprašalnikov smo ugotovili, da nižja zmožnost uravnavanja čustev poveča verjetnost, da bodo otroci vključeni v situacije medvrstniškega nasilja – kot tisti, ki ravnajo nasilno, kot tisti, ki medvrstniško nasilje doživljajo, ali kot opazovalci. Pri tem nižja zmožnost uravnavanja čustev pomeni, da se otrok bolj razburi, če nekaj ni po njegovo, ima pogostejše izbruhe jeze, se težje pomiri, je moteč ob neprimernem času. Poleg tega težko počaka, da dobi, kar želi in pogosto počne stvari, ne da bi o njih prej razmislil.
Rezultati so nam torej pokazali, da je uravnavanje čustev pri otroku povezano z vključenostjo v situacije medvrstniškega nasilja. Ugotovili smo tudi, da so bili otroci, ki so svoje starše zaznavali kot bolj avtoritativne, bolj sposobni uravnavati svoja čustva kot otroci staršev z avtoritarnim slogom starševstva.
Katere pa so lastnosti staršev z avtoritativnim slogom starševstva, ki prispevajo k boljšemu uravnavanju čustev pri otroku in posledično tudi k manjši verjetnosti za vključenost njihovih otrok v situacije medvrstniškega nasilja? Ti starši se na splošno bolj odzivajo na potrebe in čustva otrok, se pogovarjajo z njimi in upoštevajo njihovo mnenje. Otroke spodbujajo, da govorijo o svojih čustvih in težavah, kadar so razburjeni. Pri tem jih ne obsojajo, temveč jih poskušajo razumeti in potolažiti. Pri oblikovanju družinskih pravil avtoritativni starši svoje otroke vključijo in sprejemajo njihove predloge, pri čemer jasno poudarjajo, zakaj so določena pravila pomembna.
Po drugi strani pa velja omeniti nekatera ravnanja staršev z avtoritarnim slogom starševstva, ki so povezana s slabšim uravnavanjem čustev pri otroku in posledično tudi večjo verjetnostjo za vključenost otroka v situacije medvrstniškega nasilja. Ti starši otrokom odvzamejo privilegije ali jim grozijo s kaznijo ter jih kaznujejo brez pojasnila. Poleg tega kričijo nanje in jih kritizirajo, kadar ne izpolnijo njihovih pričakovanj ali se ne obnašajo ustrezno. V skrajnih primerih starši s tovrstnim slogom starševstva pri discipliniranju otrok uporabljajo tudi telesno kaznovanje (npr. otroka udarijo ali zgrabijo in stresejo).
Na koncu lahko torej poudarimo dva pomembna vidika vloge staršev pri uravnavanju čustev in preprečevanju medvrstniškega nasilja – po eni strani starši predstavljamo svojim otrokom pomemben model ali zgled, kako naj tudi sami ravnajo v odnosih z drugimi. Če se bomo pogovarjali z otroki in jih poskusili razumeti ter upoštevali tudi njihovo mnenje, je večja verjetnost, da bodo to počeli tudi otroci, ko se bodo znašli v konfliktni situaciji; če bomo starši kričali ali celo ravnali nasilno, je večja verjetnost, da bodo takšen pristop pri soočenju s situacijami, v katerih bodo doživeli neko frustracijo, uporabili tudi otroci. Po drugi strani pa smo kot odrasli prav starši odgovorni za to, da z otrokom vzpostavimo in ohranjamo topel in podporen odnos. Osnova je »samo« nekaj pozornosti, ki jo je prav vsak dan vsakemu otroku treba nameniti – to je pozornost, ko nas ne sme nič zmotiti in smo z vsemi čuti pri otroku. Zato zaključimo z vprašanjem za razmislek: Ali si vzamete 5 minut na dan za vsakega otroka in ste prisotni tam samo zanj?
Prispevek je pripravila doc. dr. Tina Pirc, Oddelek za psihologijo, Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani
Prispevek je bil pripravljen v okviru Projekta NEON – Varni brez nasilja, ki ga sofinancira Ministrstvo za zdravje.
Vir: https://www.programneon.eu/kako-lahko-starsi-pomagamo-svojim-otrokom-pri-uravnavanju-custev/
