Kulturno društvo dr. Ivana Tavčarja Poljane je izbralo nagrajenke in nagrajence literarnega in likovnega natečaja “Po motivih poljanskih likovnih ustvarjalcev.
Nagrajenke poustvarjalnega natečaja so: Hana Debeljak, Sara Robba, Tinkara Cankar, Žana Ržen, Tara Kos in Neža Stržinar.
LITERARNI NATEČAJ
ZAMORKA
(po motivu Antona Ažbeta: Zamorka)
Danes se mi odpira novo življenje,
prihajam v svet, ki ga ne poznam,
molila sem za to razsvetljenje,
zapuščam kraj, ki je meni grozan.
Na ladjo bom stopila veliko,
odpeljali me bodo v obljubljeni raj,
spoznala bom novo oliko,
prišla bom v novi kraj.
Želim si, da me bodo sprejeli,
mojo temno polt in temne oči,
da me ne bodo v zanko ujeli
ter ugotovili, da nisem njihove krvi.
Želim si živeti ugledno,
brez preganjanja in grozot,
vendar vem, da za vedno
bom zamorka povsod.
Hana Debeljak, 9. a
PRED LOVOM
(po motivu Jurija Šubica: Pred lovom)
Spet pomladno jutro. Rutina se utirja. Pravijo, da je rutina dobra, pravijo, da je rutina zdrava, vendar v tem trenutku, tem temačnem trenutku, tega res ne vem. Moram iti. Moram! To je moje preživetje, preživetje mojih otrok! Tako živim že od malega, ko me je še oče učil. Takrat sem bil še vesel, ampak veselje ne živi dolgo, kajti veselje je lepo in vsega lepega je enkrat konec. To je prekletstvo zemlje, prekletstvo sveta!
Spomnim se tistega jutra – enako kot današnje. Videl sem lice svojega očeta. Kako staro je bilo, kako utrujeno. Pod njim pa nasmeh, kot da ne vidi, kaj se z nami dogaja. Obdal me je občutek miru, kot da se lahko naslonim nanj. Takrat še nisem vedel, kako usoden bo ta dan. Pravim vam, da nisem kriv! Mislil sem, da je srnjad. Pravim vam, da nisem kriv! Bil sem mlad. A krogla se je odločila, da prileti v srce dobrega človeka.
Panika me zgrabi, kot da se mi je hudič v srce ugreznil. Kakšna kazen čaka človeka, ki je ubil svojega lastnega očeta? Vedel sem, kaj sem storil, pa sem se skušnjavi vdal, ga zakopal in odšel domov. Materi nisem mogel pogledati v oči. Rekel sem, da ga je zverina, in nato hladno odšel v kamro. Mati pa se obrne proti meni, me pogleda v oči in potoči eno samo solzo.
Vsakič, ko tukaj stojim, se spomnim … Srce me zaboli, ko se spomnim tega dne. A moram spet na pot, na lov? Spet in spet ta rutina, ki me ubija. Vsak dan ponovno in ponovno trpim zaradi tistega dne … Tako je življenje, življenje človeka, ki je ubil lastnega očeta.
Sara Robba, 9. b
LIKOVNI NATEČAJ
