DOM JURČEK, KOČEVJE (14. 12. – 18. 12. 2009)
1. dan
Po štiriurni vožnji po zasneženi cesti smo prispeli v Dom Jurček. Vodja in učitelji so nas seznanili z osnovnimi informacijami in pravili doma. Nato smo se namestili po sobah, jih poimenovali ter si postlali postelje. Po okusnem kosilu smo se odpravili na ogled mesta Kočevje in Rudniškega jezera. Zvečer smo se s pesmicami in plesi predstavili po sobah. Sledilo je umivanje zob in tuširanje ter prva nočitev v domu.
KOČEVSKO (RUDNIŠKO) JEZERO
Do leta 1987 so tik ob mestu Kočevje kopali rjavi premog. Jalovino so odlagali v terasah na območju, ki jih danes poraščajo travišča. Kotanjo, ki je nastala zaradi dnevnega kopa, je zalila voda. Rudniški rovi so se pogreznili, kotanje so se združile in nastalo je jezero veliko približno 40 hektarjev in globoko vse do 42 metrov. Neprepustne glinene plasti onemogočajo odtok vode v kraško podzemlje, zato le ta odteka po odvodnih ceveh v reko Rinžo.
Na območju jezera in bližnje okolice se pojavlja vedno več rastlinskih in živalskih vrst. Rudniško jezero ima velik pomen za ptice in presega lokalne okvire. Tukaj gnezdi 64 vrst ptic, med katerimi je 15 vrst na Rdečem seznamu ogroženih gnezdilk Slovenije.
Okoli jezera je speljana 3 km dolga naravoslovna učna pot, ki vodi mimo vseh najbolj značilnih biotopov: jezera, trstičja, travišč in gozda.
no images were found
2. dan
Ob 7.00 nas je prebudili učitelj Robert. Po jutranjem umivanju smo se razgibali z gimnastičnimi vajami. Po zajtrku smo pospravili sobe, saj jih je čistilka Ana strogo ocenjevala.
Dopoldanske aktivnosti so potekale v dveh skupinah. Prvi del aktivnosti je potekal v učilnicah – 1. skupina se je veliko novega naučila o orientaciji v naravi, 2. skupina pa je spoznavala značilnosti gozdnih živali.
Drugi del aktivnosti pa je potekal na terenu – 1. skupina si je ogledala Črno oz. Medvedovo kraško jamo, 2. skupina pa je odšla na gozdno učno pot.
Ko smo prispeli nazaj v dom, je sledilo kosilo in popoldanski počitek. Popoldan smo odšli na sankanje.
Da ne bi pozabili poštevanke, smo po večerji pisali kratko preverjanje.
Zvečer smo odšli na nočni pohod s svetilkami proti gradu Fridrihštajn. Utrujeni od celodnevnih aktivnosti smo se hitro umili in odšli spat.
no images were found
3. dan
Tokrat je imel jutranjo budnico učitelj Jure. Sledilo je jutranje razgibavanje, zajtrk in pospravljanje sob. Dopoldanska aktivnost je bila športno usmerjena, saj smo odšli na dolg pohod do majhnega kočevskega smučišča in brunarice. Tam nas je čakala malica, nato pa veseli del aktivnosti – sankanje. Mokri in lačni smo prispeli v dom na kosilo, po katerem je spet sledilo preverjanje poštevanke.
Popoldan smo imeli dve aktivnosti, ki sta menjaje potekali v dveh skupinah. Prva aktivnost je temeljila na varstvu okolja, ekologiji in ločevanju odpadkov, pri drugi aktivnosti pa so se učenci seznanili z osnovami lokostrelstva in se v tem športu tudi preizkusili.
Zvečer smo se malo za šalo, malo zares, preizkusili v kvizu Male sive celice.
no images were found
4. dan
Po vseh jutranjih obveznostih (umivanje, zajtrk, pospravljanje) nam je učiteljica Marina povedala zanimivo legendo o bližnjem gradu Fridrihštajn , ki ga je Friderik Celjski dal zgraditi za Veroniko Deseniško.
Tako kot v torek, smo bili tudi ta dan razdeljeni v 2 skupini, le da so se aktivnosti zamenjale: 2. skupina se je učila o orientaciji in si ogledala jamo, 1. skupina pa se je poučila o gozdnih živalih in odšla na gozdno učno pot.
Tudi ta dan smo po kosilu preverili poštevanko, nato pa smo se odpravili v gozd do kurišča, kjer smo si na žerjavici popekli kruh in jabolka. Iz snega smo sestavljali tudi različne skulpture, a je bil sneg suh in zato delo zelo oteženo.
Ker je bil to zadnji večer v domu, so nam kuharice pripravile po večerji pravo presenečenje – sadno torto, ki je bila odličnega okusa in je večini zelo teknila.
Po večerji smo se dodobra ogreli na plesišču in ob 21.30 s še zadnjimi močmi zadnjič smuknili pod odeje.
Ta dan smo nekaj dela naredili tudi kočevski miški – Barbari se je zob tako zelo ‘guncal’, da smo ga morali izpuliti.
FRIDERIK II. CELJSKI IN VERONIKA DESENIŠKA
Nad mestom Kočevje se ponosno vzdigujejo razvaline gradu Fridrihštajn. V sebi skrivajo veliko zgodbo o ljubezni, ki pa se je končala nesrečno.
V 15. Stoletju so bili na ozemlju današnje Slovenije najmogočnejši gospodje Celjski grofje. Živeli so v gradu nad Celjem in imeli veliko moč in bogastvo.
Zgodba, ki govori o nastanku gradu Fridrihštajn sega v čas grofa Hermana (1365- 1435) in njegovega sina Friderika (1379-1454).
Friderik se prvič poročil z Elizabeto, ki je bila hčerka Štefana I. Frankopanskega. Ker je bil zakon sklenjen z namenom povečati bogastvo in sorodstvene vezi grofov Celjskih, ni bil srečen. Friderik Elizabete ni ljubil, ampak je hrepenel po dekletu, ki bi mu podarila ljubezen in srečo. Pa tudi Elizabeta je bila zelo hladna do njega. Herman je poskušal na vsak način obdržati zakon skupaj, vendar mu je vse to vedno slabše uspevalo. Še posebej potem, ko se je Friderik zaljubil v dvorno damo Veroniko z Desenic. Čeprav so ga vsi prepričevali, da z njo nima prihodnosti, ker že ima ženo, jih ni hotel poslušati. Šel je celo tako daleč, da je nad mestom Kočevje za njo začel graditi grad Fridrihštajn.
Zakonska zveza z Elizabeto Frankopansko je za Friderika začela postajati vedno večja ovira na njegovi poti do sreče. Leta 1423 je sledila nikoli pojasnjena smrt Elizabete v Krapini. Možni sta dve varianti:
• Ali je umrla zaradi vseh bolezni, ki so jo pestili
• Ali jo pa je dal umoriti Friderik, da mu ne bi več stala na poti do sreče z Veroniko Deseniško.
Ljudske govorice so takoj pograbile to zadnjo varianto, še posebej zato, ker je kmalu po njeni smrti Friderik vzel Veroniko za ženo. Poroka pa ni bila po godu grofu Hermanu, zato je na vsak način poskušal spraviti zaljubljenca narazen. Šel je celo tako daleč, da je zbral vojsko, s katero je lovil oba. Na enem od teh pohodov so tudi porušili grad Fridrihštajn. Najprej je Herman ujel Friderika in ga dal zapreti na Celjski grad. Prepričeval ga je, da se mora odpovedati Veroniki, vendar on tega ni hotel narediti. Kmalu zatem je ujel tudi Veronika, ki so jo obtožili čarovništva. V takratnem času je obtožba čarovništva pomenila gotovo smrt, vendar ker je bil to prvi čarovniški proces na naših tleh in je bilo civilno sodišče še zelo neveščo tožb na račun čarovništva, je bila Veronika oproščena. Vendar pa to še ni pomenilo, da je odkorakala svobodna. Grof Herman jo je dal zapreti na grad Ojstrica, kjer so jo njegovi možje potem utopili.
Vse to je pustilo veliko sovraštvo med očetom in sinom, ki ni izginilo vse do Hermanove smrti.
Friderika in Veronike se še danes velikokrat spominjamo – ker močnejša od smrti je le ljubezen. Z ljubeznijo močnejšo od strahu sta se uprla takratni avtoriteti staršev, oblasti in moralnih zapovedi.
Povzetek je narejen po:
• Dokumentarci: Veronika in Friderik RTV SLO
• Ivan Kordiš: Potovanja v preteklost
• Dušan Čater: Veronika Deseniška
no images were found
5. dan
Že kar utrujeni od celega tedna smo si zadnji dan privoščili podaljšan spanec. Po zajtrku smo se lotili pakiranja in praznjenja sob. Delo je bilo naporno, saj smo morali poiskati in seveda prepoznati svoje stvari, če so bile slučajno najdene kje drugje.
Zadnja aktivnost, ki so nam jo pripravili učitelji je bila orientacijska igra Lov na lisico. Potekala je v parih – ocenjevala sta se hitrost in pravilnost odgovorov. Zmago sta si priborili Kaja in Iza.
Po kosilu smo se z vodjo doma zbrali v učilnici, kjer je potekal še zadnji skupni del – podeljevanje priznanj. Zahvalili smo se za prijetno bivanje v domu, naredili ‘gasilsko’ fotografijo, pomahali Jurčku in Kočevju ter se z lepimi spomini in novim znanjem odpeljali proti Poljanam.
no images were found
