V petek, 31. 1. smo se ob 16. uri MEPIJEVCI zbrali pred OŠ Ivana Tavčarja v Gorenji vasi.
Učenci so odložili ogromne nahrbtnike in se pridružili mentorjem na igrišču. Igrali smo se nekaj socialnih iger, pri čemer smo izvedeli marsikaj drug o drugem. Skavtinja Lara Možina, ki je prav tako v programu MEPI, nam je predstavila šotorska krila in veliko uporabnih načinov za njihovo uporabo: šivanje šotork, nosila, pelerine, postavljanje bivakov, pri čemer je svoje MEPI prijatelje aktivno vključila v dejavnost.
Zunaj se je pošteno shladilo, zato smo dejavnosti nadaljevali v učilnici. Lara nas je popeljala v svet vozlov in bila z nami sila potrpežljiva, saj res niso bili enostavni, čeprav je na prvi pogled izgledalo tako.
Kmalu so zakrulili želodčki in prišel je čas, ko so si morali sami pripraviti večerjo. Na gorilnikih so si pred šolo skuhali, kar so prinesli s seboj. Ugotovili so marsikaj – da je kilogram makaronov premalo za šest lačnih ust, da juha mogoče le ni dovolj, če predvidiš, da boš pred tem hodil kar nekaj ur v popolni »bojni« opremi in da je makarone fino soliti.
Sledilo je pomivanje posode in postavljanje šotorov ter priprava in urejanje prostora za spanje.
Ura je neusmiljeno hitela, na zalogi pa še toliko programa! Prišel je gospod Martin Oblak, prostovoljni gasilec in prvi posredovalec, ki nam je predaval o prvi pomoči. Osredotočil se je na poškodbe, ki jih lahko doletijo na odpravah. Ponovili so tudi pomoč ob življenjsko najbolj nevarnih situacijah, kot so zastoj srca, zadušitve in krvavitve.
Sledile so socialne igre, ki so temeljile na zaupanju in timskem delu, pri čemer so se zelo dobro odrezali, mentorji pa smo dobili občutek, da so se pri tem tudi zabavali in se med seboj tudi nekoliko zbližali.
Po zajtrku so prisluhnili predavanju o varovanju okolja, ki ga je pripravila gospa Lili Vehar, nato pa so se skupine pripravile na »mini« odpravo. Preden so se podali na pot, jim je Lili temeljito pregledala opremo in podala tudi svoja mnenja o izboljšavi.
Na odpravi so učenci imeli svoje zemljevide in kompas in se tako samostojno podali na pot. Mentorji smo jih čakali na kontrolnih točkah. Izkazalo se je, da nekateri zelo dobro obvladajo orientacijo, z nekaterimi pa bo na tem področju potrebno še nekaj vaje. Ob koncu pohoda je v učilnici sledila evalvacija.
V imenu mentorjev Mateje, Alenke in Uroša lahko rečem, da smo preživeli zelo prijeten konec tedna. V dobri družbi smo poleg prijetnega vzdušja pridobili tudi nova znanja.
Katja Zorko
